25/02/2020
Kaj so prinesli artiški dnevi 2020?
Minuli teden so v Artičah potekali Sadjarski dnevi Posavja, lahko rečemo otvoritveni strokovni dogodek nove sadjarske sezone. Že iz objavljenega programa smo lahko ugotovili, da so teme aktualne, zanimive, predavatelji pa strokovni kot že v mnogih minulih letih. Želim poudariti, da nikakor nimam namena ocenjevati strokovnosti predavanj, saj stroka kot taka ni moja glavna domena. Ravno tako na dogodku nisem bil osebno prisoten, saj nisem sadjar pridelovalec. Kot že leta zelo aktiven v sadjarstvu pa sem se navadil, da vsebino sadjarskih dogodkov povzemam predvsem po komentarjih drugih udeležencev. Zato s komentarji po slišanem tvegam, da bo kaka misel tudi neumno izpadla, a se tveganja ne bojim, saj je vse napisano z dobrim namenom.
Naj začnem kar s vprašanjem, kajti sam ne najdem logičnega odgovora, zakaj je ob tako strokovno bogatih predavanjih po mnogih letih stanje v našem sadjarstvu vedno slabše? Marsikdo bi dejal, da imamo zadnja leta zelo kruto naravo s spomladanskimi pozebami in sušnimi leti. Res je, a kaj, ko imajo taka leta tudi v mnogih drugih državah, kjer pa sadjarstvo vseeno napreduje. Večkrat slišani razlog je, da so krivi trgovci. A po lastnem vedenju so povsod približno enaki. Našim pridelovalcem neukosti tudi ne moremo pripisovati, prej obratno. Lahko ugotovimo, da imamo nadpovprečno pridne in iznajdljive pridelovalce.
V zadnjih dneh sem do podobne nelogičnosti prihajal tudi med vožnjo po naših cestah. Veliko šoferjev je vozilo tako nemogoče, da kar ne najdem izraza, ki bi bil še dovolj kulturen …; hkrati pa so po radiu ves čas predvajali obvestila o radarjih. Kar ne gre skupaj. Spraševal sem se, zakaj se stanje na cestah ne spremeni na bolje in prišel do možnega odgovora, da za to ni pravega interesa. Namreč, spomnimo se policijske stavke, ko policisti niso izrekali kazni za prometne prekrške. Povedali, da je v kratkem času (morda en mesec?) proračun ostal brez treh milijonov evrov. Človeku vzame dih … Neposreden zaključek, “normalni” šoferji pomenijo ogromno izgubo denarja, policisti pa bi lahko namesto “inkasantstva” začeti opravljati svoje poslanstvo, kakor si to jaz predstavljam.
Samo po sebi se vsili vprašanje, komu je v interesu tako slabo stanje v našem sadjarstvu? Nekomu zagotovo. Še ena cvetka zasluži nekaj pozornosti. Eden od predavateljev je naredil zaključek, da se jablan, kot naše glavne sadne vrste, več ne splača pridelovati, ampak je bolj smiselna pridelava drugih sadnih vrst … Ob tem in sliki, kakršno dajejo naša jabolka na policah trgovin, sem se spomnil na že zelo staro šalo, ko je lastnik bo**ela želel rešitve, saj strank več ni bilo. Lotil se je celovite prenove. Novih tapet na zidovih, nato zaves na oknih, zamenjal je celo postelje, a bo**el je vseeno drvel proti propadu. Ne vem, če se je njemu posvetilo ali mu je kdo povedal ali pa je moral propasti - a menjati je moral ženske, tiste, ki so delale posel, nato pa se je poslovanje popravilo. Podobnost med našim sadjarstvom in bo**elom je zgolj slučajna.
Ne samo v Artičah, zadnje čase se zelo pogosto in intenzivno govori o nujnosti OP - organizacij pridelovalcev. Upam si zatrditi, da v teh razmerah, izhodiščih in odnosih, ki veljajo v slovenskem sadjarstvu, pomeni OP velik korak nazaj. Prav bi bilo, če bi se akterji zavedali, da poleg odgovornosti, ki jo določa naša zakonodaja, obstaja vsaj še odgovornost do družbe, do potrošnika, odgovornost do sočloveka, moralna in etična odgovornost, kar vse določa civiliziranega človeka. In ker se med ljudmi še vedno pojavlja hipotetično vprašanje, če bog obstaja ali ne, potem obstaja tudi hipotetična božja kazen. Zagovorniki božje kazni pa tudi pravijo, da bog vse vidi, bog vse ve, greh se delati ne sme. Velja pa tudi staro reklo, da si vsak človek sam s svojimi dejanji določa svoje življenje. Bralcem in njihovi domišljiji prepuščam, da poiščejo odgovore na odprta vprašanja, z moje strani pa o tem kaj več še v prihodnje. Saj za odgovore zadošča tudi logično razmišljanje ...
Za optimističen zaključek: zelo me veseli, da so še vedno posamezni sadjarji, ki imajo odlična jabolka, ki jih sami tudi dovolj dobro prodajajo, da si zagotavljajo svoj razvoj in dostojno življenje. To so posamezniki, ki se že leta zanašajo na sebe pri delu in prodaji. Tisti pa, ki so svoje sadje zaupali velikim hladilnicam, se borijo za preživetje. Kar zopet odpira vprašanje, kaj je tu narobe, saj je pred leti država izdatno finančno podprla izgradnjo lokalnih centralnih hladilnic ravno s tem namenom, da bi kmetom z njihovim koriščenjem šlo bolje. Sedaj jim gre pa slabše.
Srečno do naslednjih novic.
Peter Jankovič
